Gor in dol po straniščni školjki


Onkraj leve ograde
12.11.2015, 10:30
Zapisano pod: Aktualno
Tagi:

Najprej bi rad nekaj razčistil. Ograje na mejah so tudi zame neprijetna in strašna podoba. Evropa je popolnoma pogrnila, ko gre za reševanje begunske krize. Nedvomno se ta slovenska vlada (tako kot bi se zagotovo vsaka) zelo trudi, da bi ustregla Nemčiji, ker si slovensko znova počasi prebujajoče se gospodarstvo ne more privoščiti, da ga kdo na silo ne odtrga od germanskega seska. In še veliko tega je, kar me pri trenutnem razpletu okoliščin zelo moti.

In zdaj ključna beseda vseh podobnih razprav. Ampak…

Ampak res bi rad jasen odgovor na vprašanja in dileme, kaj se bo zgodilo, ko – ne če, ko – bo Nemčija ugotovila, da ima dovolj pranja lastne vesti in bo pipico pritekanja beguncev na svoje ozemlje priprla ali zaprla. Kaj bo, ko bo seveda takoj za tem to naredila tudi Avstrija in ko bodo Hrvatje, ko bodo ugotovili, kaj se dogaja, k nam začeli pospešeno pošiljati vse, ki bodo pri njih. Smo pripravljeni, smo zmožni poskrbeti za prezimovanje nekaj deset tisoč beguncev, ki v tem primeru ne bodo več daleč od oči, torej daleč od srca?

Ampak res bi rad izvedel tudi, kako naj bi ravnali v primeru, da se nekaj tisoč ljudi odloči, da imajo preprosto dovolj ždenja v kakšni hladni tovarniški hali. Kako je mogoče z odprtimi rokami in prijaznimi nasmehi ustaviti deročo reko nezadovoljstva?

Teh stavkov, ki bi se lahko začeli z “ampak”, je še veliko, in odgovorov med kričanjem tistih, ki so se jim žiletke na meji zarezale naravnost v pravičniško dušo, ne preberem nikjer. Ker je ob tem treba zelo naravnost povedati še nekaj.

Salonsko levičarstvo ni še nikoli ničesar doseglo in uredilo. Ker če bi kdaj kdo iz roke odložil telefon, tablico in računalnik, na katerem besno izvaja agresivno-pasivno državljanstvo, in se odpravil v resnični svet, potem se recimo na obzorju ne bi začel zarisovati še en nov poraz za samooklicane leve-progresivne-svobodnjaške-younameit sile, to pa je referendum o zakonu o zakonskih zvezah. Ne bi se, ker bi “napredni” del družbe dvignil rit in šel na teren že leta 2012 in takrat dovolj odločno zaprl usta raznim metkam, vesnam in alešem. Pa tega ni storil in tudi zdaj že razmišlja o bojkotu referenduma, ki ga bojda ne bi smelo biti, in s tem prikriva strah pred morebitnim porazom. Referendum pač bo, to je dejstvo, in “napredni” del družbe bo znova besnel na spletu, kako strašno nazadnjaška država da smo in da v njej nočejo več živeti in kakšni ljudje da so v politiki. V politiki so tisti, ki jih tja postavimo sami. S tem, da jih izvolimo, in tudi – in to neprimerno očitneje – tisti, za katere preprosto prepustimo drugim, da to naredijo namesto nas. In tako je tudi z referendumi. Ampak ostanimo doma in ne prevzemimo odgovornosti in besnimo, ker je to pač lažje. In ker to lahko počnemo od kjerkoli, tudi iz kakšnega letovišča ali s primerno udobnega in oddaljenega kavča.

Koliko časa še? Tiste prave napredne sile v družbi, prebudite in združite se.

  • Share/Bookmark


Pogled vstran
27.10.2015, 22:38
Zapisano pod: Aktualno
Tagi:

Strahotne plati druge svetovne vojne so se začele boleče razkrivati 11. aprila 1945, ko so ameriške enote naletele na koncentracijsko taborišče Buchenwald. Vse, kar je sledilo, je le še bolj razgalilo pošastno nemško skupinsko psihozo, ki je na koncu prinesla grozljivo številko šest milijonov žrtev. Pred zavezniki pa je bila še ena, najbrž nič manj lahka naloga. V poraženi Nemčiji je ostalo osem milijonov nacistov, od ljudi, ki so zasedali najvišje položaje v Tretjem rajhu, do ljudi z dna družbe. Težavna naloga se ni odvijala zgolj na nürnberških procesih, ampak v neštetih zaslišanjih, na katerih se je postavljalo večno vprašanje: Zakaj tega nismo vedeli?

Svobode govora v nacistični Nemčiji res ni bilo, vsekakor pa ni bilo niti odtekanja ali iztekanja informacij o tem, kaj se v državi res dogaja. Od prihoda Hitlerja na oblast so nacisti začeli zategovati zanko okrog svobode lastnega naroda, šest let dolga vojna pa je državo zgolj še bolj osamila.

Zakaj se je torej v Nemčiji dogajalo vse to? Odgovor, ki so za zavezniški zasliševalci slišali zelo pogosto, je bil ta, da pač ni nihče ni ničesar vedel. Nihče. Ni. Ničesar. Vedel. Zato so se zlahka obrnili stran in se pretvarjali, da se ni pač nič zgodilo.

Smo v letu 2015. Zaprtosti sveta praktično ni več. Vsi imamo vse na dlaneh. In na zaslonih. In na zaslonih se je te dni znašel tudi tumblr Zlovenija. Zbirka obrazov, imen in priimkov ter izjav, za katere si vsaj jaz želim, da jih ne bi nikoli prebral in zaznal. A sem jih. Prebral in zaznal. Izjave govorijo o smrti, o klanju, o drhali, o streljanju in sežiganju. Skratka o tem, da bi morali begunce, s katerimi se Slovenija in svet ukvarjata te dni, preprosto pobiti. In slovenska skrb za politično korektnost se je prebudila. Nasprotniki in zagovorniki objave tega tumblrja se spopadajo na odprti fronti. Na tehtnici je celo sveta svoboda govora.

Prav, prvo vprašanje. Ali kdo ljudem, ki so se znašli na Zloveniji, brani izražati misli in želje? Ne. In drugo vprašanje. Bi enako napadli tudi avtorja tumbrlja, ki bi zbiral dušebrižniške zapise o beguncih? Ne bom niti ugibal o odgovoru. In odgovor na vprašanje, ki se je pojavljalo te dni. Mar to pomeni, da si lahko vzame pravico in z zbiranjem zapisov na družbenih omrežjih outira praktično kogarkoli? Vegane, geje, diabetike, samske matere, kogarkoli? Ja, seveda, zakaj pa ne, če bodo vegani grozili mesojedcem, da jih bodo pobili. Ja, če bodo geji strejtom grozili, da pogrešajo Hitlerja, da bi že končno opravil z njimi. In tako naprej… Ja, pojave sovražnega govora v tako skrajni obliki je vsekakor treba zajeziti tudi s takšnimi javnimi gverilskimi akcijami. Enkrat se bomo morali vsi naučiti, da žanjemo tisto, kar posejemo. Free lunch is anything but, ljubčki zlati.

In če ste pripravljeni na vse kriplje in pretege kritizirati, retvitati in izpostavljati res že bolne tvite in zapise Janeza Janše, boste enkrat morali seči tudi malo nižje in kritizirati, retvitati in izpostavljati besede tistih, ki tega privilegija vzvišenosti nimajo. Zlo, ki poraja tako ene kot druge izjave, je namreč enako, le da je v enem primeru podkrepljeno še z veliko sposobnostjo manipuliranja in zato tudi s pokvarjenostjo.

Ja, in zato mislim, da je prav, da je Zlovenija objavljena in da je takšna, kakršna je. Da se ne bi kdaj v prihodnosti spet kdo izgovarjal, da ni vedel, kaj se dogaja, in da si je zato vzel pravico, da je pogledal vstran. Vemo, kaj se dogaja. In če ima nekdo svobodo govora, da na javnem družabnem omrežju napiše, kar hoče, ima nekdo na drugi strani pravico, da to sporoči naprej. Zakaj bi lahko eni povedali vse, drugi pa molčali.

Ne, čas umikanja pogleda je minil.

  • Share/Bookmark


Levičar? Ja, levičar.
18.09.2014, 23:25
Zapisano pod: Aktualno, Slovenija

Slab obet. Ministri so za rdečo vrvjo nazdravljali meter od nas in se delali, kot da nas sploh ni. In šli, ko so zaprli hodnike. Sick.

To sem sinoči napisal na tviterju. Ja, prizor je bil res popolnoma bizaren. Ministri nove vlade so po prisegi, fotografiranju in nekaj izjavah segli po kozarcih s penino ter nazdravili. Vse skupaj ne bi bilo nič nenavadnega, če se ne bi to dogajalo za debelo vrvjo in pod budnim očesom varnostnikov. In na drugi strani te vrvi kopica kamer, fotoaparatov, mikrofonov, skratka novinarjev, ki so upali, da bo kdo od šestnajsterice izbranih javnosti le namenil kakšno besedo. Ne, držeč kozarce v rokah so se dosledno izmikali tudi najdrobnejšemu stiku z očmi. Spominjali so me name, ko sem se napol v grozi in s podobnim pristopom prebijal skozi egiptovske bazarje. In potem so varnostniki stali pred vrati preddverja velike dvorane državnega zbora, da stik s šestnajsterico izbranih ni bil možen niti na hodnikih. Bolno, res, in kot tako zelo slab obet o prihodnjem sobivanju vlade in novinarjev.

Vse lepo in prav. Tisti tvit je odletel v medmrežje in hitro so se vsuli komentarji zlasti tistih, ki se z novo vlado ne najdejo na istem bregu. Dva bisera. Prvi s seveda anonimnega profila Kučan je kriv. Kar ste sejali, to žanjete. Odlično. In drugi: Je to govora o mesiji? Oh, plebejci, on je brezmadežen in z njim vsa ekipa. Pa saj ste tako želeli! Ne bom ju niti komentiral, ker tega nista vredna.

In še nekaj se je zgodilo. Na tviterju mi je takoj začelo slediti nekaj tistih, ki tega pravzaprav skoraj ne bi smeli početi. Slediti so namreč začeli novinarju, ki je na zloveščem seznamu 571. Slediti so začeli novinarju, ki ga je SDS znala vlačiti po svojih spletnih straneh, ker da je nespoštljiv in podobne reči. Skratka, sveta preproščina hipne navdušenosti je naredila svoje. In prav to, kar se je zgodilo ob prisegi nove vlade, me je pripeljalo v razmišljanje o levih in desnih pri nas.

Prvič sem se z desničarskim, kot zid trdim pristopom srečal, ko sem leta 1992 začel pisati za kroniko na časopisu Slovenec. Imel sem 22 let in v tistih letih mi za politiko ni bilo popolnoma nič mar. Opazil pa sem nekaj drugega. Milana Kučana kot predsednika države na naslovnici Slovenca ni bilo. Ne glede na to, s kom se je v letih postavljanja Slovenije srečeval, ne glede na to, kaj je rekel, sporočil in storil, prostora na prvih straneh članek o tem ni našel. Usodna ljubezen Janša-Kučan je res… Usodna.

Prej sem omenil tudi zloglasno peticijo 571. Ja, tudi jaz sem se podpisal pod protest zaradi odnosa Janševe vlade do novinarjev. In mislim, da lahko tudi enkrat jasno povem, zakaj. Ko je na oblast prikorakala Janševa vlada, je pod plašč kadrovanja “naših” seveda padel tudi nacionalni radio, ker zakon o RTV takšne reči pač dopušča. In dobili smo direktorja radia ter urednika informativnega programa, ki sta skušala poskrbeti tudi za “čistost” razmišljanja in dela na radiu. Zanimivo, ampak vodja uredništva notranje politike sem postal prav pod Janševo vlado. Zakaj, mi ni bilo povsem čisto jasno, saj se s šefoma, ko gre za pogled na politiko, nisem ujemal. Morda je bila to elegantna rešitev, da sem bil tiho. Kakšen dan po tem, ko sem postal urednik, je namreč k meni prišel moj nadrejeni in suho sporočil: “Komentar ni radijska novinarska forma. Komentarjev ne bo več.” Pika. In ni jih bilo. In kot urednik notranje politike brez komentarjev nisem mogel povedati kaj dosti. In drugi lep vzrok za to, da sem podpisal tisto peticijo. Moj šef me je – kot že ničkolikokrat prej – poklical k sebi in dejal: “Urednik si. U-re-di redakcijo. V njej so aktivisti.” In kdo so bili po njegovem aktivisti? Tisti, ki so razmišljali, dvomili in to tudi upali povedati. Ja, zaradi takšnih in podobnih prijemov, ki jih ne prej ne potem nisem bil deležen, bi to peticijo znova podpisal kadarkoli.

In to je samo nekaj primerov, ki pri nas – v mojih očeh – rišejo neznansko ostro ločnico, ko gre za odnos desnih in levih do tistih, ki jih imajo za svoje. Levi – novinarji, intelektualci, analitiki, javne osebe, kdorkoli – si dovoljujejo, jemljejo in pogosto tudi uporabijo pravico do kritike “svojih”. Upajo in hočejo izraziti dvom, upajo tudi ostro oceniti, celo obsoditi poteze, ki se jim ne zdijo pravilne. Upajo se tudi soočiti z dejstvom, da je nekdo od tistih, ki sodi v njihovo svetovnonazorsko polje, storil nekaj narobe. Pa druga stran? Desna, zlasti tista, ki zadnje čase utripa v ritmu ResnJJice? Ne pozna dvoma. Ne pozna premisleka. Ne pozna distance. Ne pozna kritike. In ne priznava tistih, ki skrenejo z ene, edine prave, njim dane in podeljene poti. In tudi tu lahko spet pišem s svojem delu na radiu. V zadnjih letih sem napisal veliko kritičnih, ciničnih, celo sarkastičnih, skratka nič kaj prijaznih komentarjev o ljudeh in dogajanju na politični levici. Pripomb, pritiskov, groženj, opozarjanja, nerganja ni bilo.

Sem torej levičar? Ja, sem. In s tem nimam nobenih težav. Ne govorim o levičarstvu kot o strankarski pripadnosti. Govorim o življenju brez malikov in čaščenja, tudi zaukazanega. Govorim o odnosu do drugih ljudi. Govorim o tem, da dajem vso svobodo ljudem, ki ne skušajo posegati v mojo. Govorim o spoštovanju. In prijaznosti. Govorim o strpnem, odprtem pogledu na svet.

In v tem svetu ni in ne more biti prostora za ljudi, verovanje, politiko, prepričanje in obsedenost, ki jih poosebljajo raznorazni primci, hojsi, pavlini, glavani, vasleti in kar je še takšnega.

Torej… Levičar? Ja, levičar. Get over it.

  • Share/Bookmark


Je sploh še kje kakšna krava?
11.03.2014, 10:10
Zapisano pod: Aktualno

Verjemite, da se res trudim, da bi politiko izrinil iz svojega spletnega, neslužbenega pojavljanja. Politika žal ni (več) vredna, da bi z njo sral po svojih zidovih, časovnicah, blogih, čemerkoli že. Ni vredna. Samo poglejte malo okrog sebe, s čim vas krmijo tisti, ki smo jih izvolili. Ni dvoma, da je zadnji sklic parlamenta najslabši od vseh, ki smo jih v Sloveniji videli doslej, in ni dvoma, da se je “kakovost” tega sklica zažrla v vse, kar se je izcimilo potem, od vlade navzdol.

Vlada… Absolutno. Beseda, ki se že prav boleče zažira v možgane. In naravnost neumen drobec dogajanja zadnjih nekaj tednov. Obračanje številk je pripeljalo do tega, da smo se menda zadnje lansko četrtletje izvili iz recesije. In potem očitno na hitro doseženi nastopi predsednice vlade, da je to zato, ker vlada dela dobro, tudi če ste “VI” prej tako delali. Ja, pajade. Šlepanje izvoznikov na rast v normalno delujočih državah pač ni posledica dela nobenega politika v tej državi, face it. In potem, glej ga zlomka, poročilo Evropske komisije, ki je – preprosto rečeno – povedalo, da vlada ne dela… Pravzaprav ničesar. In potem so izjave in nastopi predsednice vlade potihnili in komentarja vlade na to še zdaj ni.

In na drugi strani tega čudovitega igrišča? Arhivi, Udba, komunizem, zgodbe, ki utrujajo in mučijo. In pljuvanje po sistemu ter časih, ki so pravzaprav – razen pošastno redkih izjem – izpljunili vse tisto, kar zdaj vodi večji del desnice. Ampak tega pa ja ne bomo omenjali, ne? In doslej zgolj za levico značilno klanje znotraj bloka. Cesarju se je prestol zamajal in če bo treba, bo pokosil tudi vse svoje dosedanje zaupnike, prijatelje in pomagače. V državi, kjer bi bile kar zadeva politični spomin, zlate ribice olimpijske prvaki, je mogoče tudi to. Načela? Kaj je že to?

Pa zgodba o KPK… Prosim, vzemite si čas in preberite tole: http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2014031106009929. Preberite in pomislite, če že premislili ne boste. Večerov Vasja Jager je politiki nastavil boleče ogledalo, vam pa ponudil minutko ali dve časa za premislek, ali je to res tisto, v kar bi radi še globlje zabredli. Predsednik države v tej zgodbi? Verjemite mi, zelo rad bi kaj napisal, pa raje ne bom. Ne bi bilo lepo. Res ne bi bilo. Res verjamete, da so človeku, ki ceni predvsem svojo podobo v javnosti, kaj podtaknili? No, pa saj nas bo njegov piarovski stroj kmalu zasul z njegovimi novimi podvigi in… O čem smo že govorili? Aja, zlata ribica nas je spet premagala.

Smo pač očitno kolektivno brezupno in brezmejno butasti in naivni. In ravno zato bodo tisti na levi (najbrž, ne pa gotovo) volili stranko, ki jo je postavil tisti, ki dokazano šmugla z denarjem. Samo zato, da ne bi tisti na desni dobili preveč. In tudi zaradi tega bodo tisti na desni volili stranko človeka, ki dokazano šmugla z denarjem. Samo zato, da tisti na levi ne bi dobili preveč. In ko zadovoljno odidemo z volišča, kjer smo obkrožili ime koga, ki se skoraj zagotovo valja v našem denarju, nas morebiti celo prešine, da bo pa ta mesec malo na tesno z računi. A mirno zamahnemo z roko in si mislimo: Saj je vseeno, tiste druge bomo pa le zjebali.

Seveda, Slovenci smo, zato naj krava crkne še sosedu. Težava je le v tem, da je naša crknila že dolgo tega. In preveč smo bili zaposleni z ožiranjem drugih, da bi si to sploh vzeli k srcu. In zdaj nam je pač ostal samo še gnoj.

  • Share/Bookmark


Evro… Song? Ja, pajade.
15.05.2013, 10:55
Zapisano pod: Aktualno, Glasba, Slovenija, Zabava
Tagi: , ,

Ok, niti najmanj nisem poklican, da bi dajal kakšne hude ocene tega, kar smo videli sinoči na prvem evrovizijskem polfinalu. Televizije ne gledam kaj dosti, Evrovizije pa kaj pretirano ne spremljam že kar zadnjih nekaj let. Moj evrointeres se je po navadi ustavljal pri odgovoru na vprašanje: Kdo je pa letos zmagal? A ja? No, ok.

Sinoči pa sem si celo vzel tisti dve uri, da bi videl, kaj lahko ponudi nekoč eliten, zdaj pa povsem zdrsan festival. Nekaj kratkih ugotovitev:
- Naša predstavnica se je drla. Žal. Ni pela, ampak se je med refrenom drla. Sicer pa je bil nastop popolnoma evrovizijsko korekten, nisem pa niti kaj dosti presenečen, da na RTV S nismo izvedeli, da je Hannah pogrnila dan prej, med nastopom pred žirijo.
- Uradna napovedovalka je bila neprijetna.
- Slovenski povezovalec večera je bil… zoprn. Samo to.
- Balkanska naveza očitno ne deluje več. Ali je 0,84 evra preveč ali pa so ljudje iz ex Jugoslavije ugotovili, da se jim denarja ne splača vlagati v dretje, domovinske pesmi, kombinacije česarkoliže ali v nekaj, kar je videti kot mlade prostitutke. Ki ne znajo peti.
- Ex Sovjetska zveza je druga zgodba. Nekaj glasov in precej več avdiovizualne sramote, ki jo pošiljajo v finale. Meh. Money talks.
- In res sem vesel, da je v finale prišla – vsaj zame – edina omembe vredna pesem večera. Anouk in Birds. Edino, kar je imelo avtorsko konsistenco in edino, kar nadaljuje izročilo Evrovizije iz let, ko je bil to festival, na katerega so države dejansko pošiljale nekaj dobrega in prepoznavnega.
- Slovenija bi lahko Evrosong prihodnje leto gladko izpustila. Pa če tudi to pomeni, da bo moral kdo iz skupine teh, ki se pri nas ukvarjajo s to parodijo, kdaj vendarle početi tudi kaj drugega.

There, I said it. Grem še enkrat poslušat Anouk. Da si privoščim malo glasbe.

  • Share/Bookmark


Teža milijona
22.04.2013, 11:07
Zapisano pod: Aktualno
Tagi: , ,

V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

Vsi so pred zakonom enaki.

(Slovenska ustava – 14. člen: Enakost pred zakonom)

Nekaj razčistimo takoj na začetku. Zavračam prav vse oblike kriminala, prestopkov, kaznivih dejanj, prekrškov in kar še je teh skokov onstran zakona. Ne priznavam robinhoodovstva pa “vzeli smo, kar je bilo naše” pa kar je še teh fraz.

Pa vseeno: Sintalov varnostnik, ki jo je podurhal s slabim milijonom in se potem predal, se mi nekako smili. Kar predstavljal sem si ga tam nekje v Avstriji, živčnega, ko se je zavedal, kaj je storil, ko je najbrž ugotovil, da uspešna kraja potrebuje še veliko uspešnejše nadaljevanje zgodbe, ker najbrž ne more v neki avstrijski vasi vse življenje kupovati hrane z gotovino, in sicer tako, da s prstom pokaže kaj bi. Ja, stiska je bila očitno najprej velika, potem pa prevelika. Ampak, tip je kradel in odnesel denar drugih ljudi in prav je, da sodišče ob tem pove svoje.

Ampak vseeno me zanima, kakšna bo odločitev sodišča za ta ukraden milijon ali za milijone, ki jih je v zadnjih letih zgnetla in obračala gospa v roza jakni? Ki se mi, mimogrede, prav nič ne smili.

Torej, kakšna je pri nas teža milijona glede “na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino”?

Sodstvo, ustava, država?

  • Share/Bookmark


Brca v vedro
19.04.2013, 13:03
Zapisano pod: Aktualno
Tagi: , , ,

Ja, priznam, da tole pišem kar precej jezen, res pa je, da so tole razmisleki, ki v meni vrejo že kar nekaj časa. Če piko na i pribijem kar takoj na začetku tega splakovanja straniščne školjke. Za tole gre:

Želim, da v Slovenijo čim prej pride zloglasna trojka ali pa četvorka ali peterka ali pa kar ves čistilni odred in počisti, kar sploh še je ostalo od te države. There, I said it.

Prepričan sem namreč, da smo počili ob dno, od katerega se ne moremo več odbiti. Da se malce popravim. Ob dno nas je zalučala vrsta slabih vlad. In očitno so bile slabe prav vse, občutek, da je drugače, pa je bil najbrž zgolj posledica dejstva, da je bilo denarja v državi dovolj. Zdaj pa ga ni. In, kot je enkrat dejal eden od mojih znancev: Če brcneš v vedro, bo drek priplaval na površje. Ni ga stavka, ki bi Slovenijo aprila 2013 opisoval bolje. Žal. Naj pojasnim? Ali ni treba?

No, vseeno. Samo ozreti se moramo okrog sebe, pa je vse jasno. Politiki, ob katerih nastopih nam je nerodno. Politiki, ki obsedeni z lastno podobo, nimajo več nobene mere, zato se pridno smešijo, zlasti zato, ker so obkroženi s praviloma povsem nesposobnimi ljudmi. Politiki, ki so vpleteni v vse mogoče in nemogoče korupcijske, ponarejevalske, podkupovalske, preprodajalske in kdo ve, kakšne še sramotne zgodbe. Odvetniki v bolnem prepletu s tajkuni. Trgovanje z milijoni in milijoni evrov, ob katerih se navadnim smrtnikom kar zvrti v glavi. Bizarne mamilarsko-seksualne zgodbe. Seznam davčnih neplačnikov, na katerem mrgoli znanih obrazov iz te ali one politične zgodbe. Koliko so ti ljudje izpulili od države, da so ji ostali dolžni na stotine tisoče evrov davkov? Ne razmišljajte. Še kaj? Zaposlovanje potomcev, sorodnikov, priležnikov in priležnic kar vsevprek. Pa ljudje, ki se v ospredju in ozadju prelivajo iz ene politične zgodbe v drugo in sledijo denarju. Veriga tistih, ki so se podrsavali od ene levosredinske stranke do druge, je zelo lepo sledljiva. In seveda tudi ostanki pogorišč za temi ljudmi. In kaj, pri vragu milem, daje tem ljudem samozavest, da še kar počnejo tisto, česar očitno dokazano ne znajo? Slast državnega seska?

Ne, Slovenija res ni Ciper, ni Grčija, ni Indija Koromandija in ni niti Italija, država, ki naj bi jo prežemala mafija. Mafija v Italiji je substruktura, ki se je zajedla v marsikatero poro države in skuša svoje doseči na prikrite, bolj ali manj krute načine.

Ne, nismo Italija. Pri nas pa se včasih zdi, da mafiji s svojimi odločitvami na volitvah kar sami na široko odpiramo vrata.

In zato trojka, pridi, prosim. Čim prej. Da bo 99 odstotkom ljudi na sončni strani Alp ostalo vsaj še upanje. Ker drugega pokvarjena skorja, ki prekriva to državo, očitno ne bo pustila.

Pa lep konec tedna, ne? :)

  • Share/Bookmark


Zdrs
1.03.2013, 11:13
Zapisano pod: Aktualno
Tagi: , , , , ,

Sredina tedna je prinesla najbrž enega najodmevnejših dogodkov zadnjih let. Nezaupnica je s političnega delovanja na najvišji ravni odplaknila Janeza Janšo, nedvomno še zadnjega velikega politika iz časa slovenske osamosvojitvene romantike. Nobenega dvoma ni, da Janševi politični spretnosti, strategiji in premišljenosti delovanja nobeden od zdajšnjih politikov ne seže niti do kolen. Nobenega dvoma pa tudi ni, da noben drug politik pri nas ne premore tako razdiralnega značaja in uničevalne politike, tako do vsega ne-mojega nastrojenega delovanja. In Janez Janša je s takšnim delovanjem nadaljeval tudi v tem mandatu. Da je sam in prek svojega agitpropovskega aparata napadal vse povprek, od medijev do vseh mogočih in nemogočih ustanov, je že znan vzorec. Da je poniževal politične nasprotnike, je tudi ena njegovih osnovnih značilnosti. Ampak Janezu Janši je tokrat preprogo izpod nog potegnila lastna koalicija. Zdi se, da so v manjših koalicijskih partnericah (izvzemam slepo zaslepljeno Novo Slovenijo) samo čakali na trenutek, ko so bodo lahko izvili iz tega, v kar so morali stopiti po lanski pogajalski katastrofi Zorana Jankovića. Boljše popotnice, kot je bilo poročilo KPK, si ne bi mogli želeti niti v sanjah. Tisto, kar preseneča, je dejstvo, da Janša – vsej svoji politični preračunljivosti navkljub – očitkov brez nesramnosti do vseh vpletenih ni nikoli znal pojasniti. Prijel ni niti noben od številnih spinov, s katerimi SDS vedno rada postreže. Klavrno je propadel celo strankarsko usklajevan shod na Kongresnem trgu. Koalicijski pritlikavčki so velikanu pripeljali zelo bolečo zaušnico. In to so na izredni seji v parlamentu tudi jasno povedali. Kriva ni vlada; ta je naredila marsikaj; kriva sta SDS in Janša. Jasno in večkrat so povedali prav to.

SDS, ki bolj kot na stranko spominja na versko ločino, ki zna svojega idola podpreti kar z 99-odstotno večino, se ne zna in ne zmore odlepiti od svojega osnovnega veziva, kar Janša nedvomno je. Preseneča pa nekaj drugega, in sicer dejstvo, da nihče v SDS realno ne premeri Janševih političnih uspehov. In uspeh politika se meri na volitvah, ne meri se s sovraštvom, prelitim in zlitim v okolico. Janez Janša je v svoji bogati zgodovini svojo stranko do zmage na volitvah pripeljal enkrat. Zgolj in samo enkrat. Leta 2004, ko je moral premagati usihajočo LDS z Antonom Ropom na čelu, kar – roko na srce – ni bil ravno zalogaj. Vse druge volilne epizode so bile za Janšo poraz. Ena za drugo. Ob parlamentarnih porazih je ironično pravzaprav to, da je bil neuspešen tudi na predsedniških. “Njegov” kandidat je zmagal samo enkrat. To je bil Borut Pahor, ki ga je Janša uporabil kot orožje proti Danilu Türku, zadnjemu v vrsti demoniziranih udbomafijskih predsednikov.

Janševa bilanca pod politično črto je, če gledamo dosežke, tako precej skromnejša od vtisa, ki smo ga doživljali vsa ta leta. Seveda pa pri politiku Janševega kova dokončnih ocen nikoli ne moremo dajati. Ga bo največji politični poraz doslej res potisnil na obrobje politike ali morebiti celo izven nje? Ali značaj, ki neusmiljeno spominja na tistega iz basni o škorpijonu in žabi, lahko zdaj potrpežljivo čaka na (verjetne) napake političnih nasprotnikov in se potem znova dvigne? Ali pa bo se bo morebiti v SDS vseeno našel kdo, ki se bo sprehodil po zgoraj omenjenih dosežkih in ugotovil, da Janša s svojim ravnanjem stranko vleče na poti do bridke usode, podobne tisti, ki je LDS raztreščila tako odločno, da odmeve katastrofe opazujemo še zdaj? V monoteističnem monolitu, kakršna je Slovenska demokratska stranka, je kaj takšnega sicer skoraj nemogoče pričakovati. Pa vendar. Zdrs je bil mogočen. In spodrsnilo ni le Janši, drsi tudi mnogih od tistih, ki naj bi jokali za njim.

Žal pa se zdi, da imamo ta sindrom bogaboječega odnosa do Vodje tudi na drugi strani, v največji stranki. Pozitivna Slovenija ne zna in ne zmore (ne sme?) presekati škodljive naveze s svojim ex-a-zdaj-zamrznjenim predsednikom Zoranom Jankovićem. V spominu imam še vedno prizore s kongresa PS, na kateri poslanke in poslanci te stranke niso in niso mogli iz sebe iztisniti besed “Ja, Janša bi po poročilu KPK moral odstopiti”, čeprav je vsa njihova politična bit utripala za te besede, ker bi morali s tem s prstom pokazati tudi na svojega predsednika. In tu – vsaj za zdaj – največja stranka vsaj zame na neki ravni še vedno ne deluje kot prava stranka, kot skupina ljudi, ki si upa imeti jasno in javno izražena stališča. Res je, da so na kandidatno listo te stranke pred zadnjimi volitvami vetrovi nanesli marsikaj in marsikoga, ampak leto po volitvah in nekaj dni po tem, ko so nekdanji koalicijski partnerji Janši jasno povedali, da je zanje (tudi) zaradi poročila KPK politično odmrl, bi tudi PS, če se hoče znebiti podobe amorfne, projektno zbrane skupine, morala Jankoviću reči, naj odide in se z obtožbami ter očitki spopade sam in na svojem terenu. Sence in bremena, pa tudi dvomov se sicer sveža predsednica vlade, z njo pa celotna vlada, ne bo znebila.

V državi, kjer naj bi začeli drugačno politiko, bi prvi korak pač morali najprej narediti tisti, ki so na čelu kolone. Sicer bo zdrs neizogiben. Boleč in dokončen.

  • Share/Bookmark


Dimna zavesa ustavnih sprememb
5.12.2012, 12:08
Zapisano pod: Aktualno

Maj 2009. Kongres Slovenske demokratske stranke po porazu na volitvah leta 2008. Javnost je pričakovala, da si bo stranka, ki je izgubila vlado, privoščila v normalnih družbah normalen pogled v ogledalo in skušala ugotoviti, kaj je šlo narobe. Ne, predsednik SDS Janez Janša je stopil pred novinarje in najavil paket ustavnih sprememb za drugo republiko. In slovenska novinarska srenja je isti trenutek pozabila, za kaj je pravzaprav prišla na tisti kongres in se skoraj z erotično vznemirjenostjo lotila glodanja kosti ustavnih sprememb, za katere je bilo z Marsa jasno, da nimajo in ne bodo imele potrebne dvotretjinske večine.

Flash forward do decembra 2012. Slovenija se zvija v krčih vsesplošne krize, slovenska mesta postajajo nevarna eksplozivna mešanica protestov, podpora vladi je tam nekje pri dnu, predsedniške volitve levice proti levici s podporo desnice. Pozivi javnosti, naj politika ukrene nekaj, preden bo vsega konec, so vse glasnejši. Pa politika, konkretneje vlada, postreže s kakšnim odgovorom? Ne, predsednik vlade in SDS Janez Janša je stopil pred novinarje in najavil paket ustavnih sprememb za… posplošeno drugo republiko. In slovenska novinarska srenja je isti trenutek pozabila, kaj se pravzaprav dogaja v Sloveniji in se skoraj z erotično vznemirjenostjo lotila glodanja kosti ustavnih sprememb, za katere je z Marsa jasno, da ne bodo imele potrebne dvotretjinske večine.

Ampak z vidika politične strategije, ne po vsebinski plati, me – to moram priznati – navdušuje natančnost in premišljenost poteze Janeza Janše, zlasti v luči dokazovanja, kdo ima v tej državi res v rokah ritem dogajanja. Dve zadevi je v nedeljo naredil Janez Janša in z njima Boruta Pahorja, potem ko ga je uporabil, da je z njim odgnal grožnjo Danila Türka, praktično poslal na politično obrobje, da ne rečem v polje obskurnosti. Najprej je zjutraj na volišču dejal, da je tokrat prvič volil proti in s tem Pahorju (po devetnajsti uri, ko smo izjave zaradi molka lahko tudi objavili) sporočil, da ga – ne glede na besede o privilegiju podpore tekmecev – ne podpira. Potem pa je sledila res vrhunska poteza. Po slovesu starega predsednika in vznesenem, do zvezd segajočem govoru novega predsednika je stopil na oder, na hitro čestital prvemu, se zahvalil drugemu in povedal svoje. Pahorjeve želje in besede po pogovorih, dogovorih, pogajanjih in iskanju konsenza so v hipu postale irelevantne. Predsednik vlade je nakazal, kaj je tisto, kar je v Sloveniji res nujno in nato prek svoje stranke dva dni pozneje predstavil seznam želja, okrog katerih naj bi se v prihodnje vrtelo naše življenje.

In zaradi prej omenjene skoraj erotične vznemirjenosti slovenskih medijev se bodo zgodbe, ki res določajo naše življenje, odvijale daleč od oči, daleč od srca.

V Sloveniji nič novega.

  • Share/Bookmark


Levica levici volk
14.11.2012, 18:14
Zapisano pod: Aktualno

Saj veste, kaj se je zgodilo, ne? Imeli smo prvi krog predsedniških volitev. Milan Zver je s svojo domačijsko vladno-advokatsko in naučeno retoriko odletel iz bitke, resnobni Danilo Türk je očitno komajda pogoltnil, da ga je premagal vzneseni Borut Pahor. In politična klima je spet skorajda erotično vzvalovala. Eni hvalijo, drugi pljuvajo. Na vasi nič novega. No, morebiti le to, da ima polna usta zdaj levica. Tako stara kot nova.

Preseneča me dejstvo, da tisto zaledje levice, ki združeno sliši na kratico PS-LDS-Zares, igra natanko na tisto karto, ki smo ji lahko opazovali na prvo od črnih sred, če se jih še spomnite. Tam proti koncu decembra smo šli, ko je Borut Pahor v seriji svoji ego eskapad postregel z željo, da bi postal predsednik parlamenta v takrat nastajajoči Jankovićevi koaliciji. In v parlamentu se je nanj zdruznila prava greznica očitkov iz vrst – bom kar napisal to priljubljeno frazo – stare levice. In končna posledica takšnega ravnanja? Pozitivna Slovenija je ostala brez predsednice parlamenta, Janković pa malo pozneje še brez vlade.

In zdaj? Borut Pahor je v seriji svojih ego eskapad postregel z željo, da bi postal predsednik države. Še več: v prvem krogu si se drznil s prestola vreči Danila Türka. In kaj opazujemo zdaj? Nanj in na SD se je zdruznila prava greznica očitkov iz vrst – bom kar napisal to priljubljeno frazo – stare levice, tudi tiste, ki je nemočno občepela pred vrati parlamenta. In temu se je s svojim čebričkom fekalij pridružila tudi SD. Pa smo tam. In kaj je lahko končna posledica takšnega ravnanja? No, novi predsednik države, pa kdorkoli to že bo, bo vsaj – po političnih koreninah – prihajal z levice, ki pa bo znova temeljito razsuta.

In vse to, o čemer pišem, me kot nekoga, ki se vidi levo od sredine, žalosti in skrbi. Zakaj se levica nikoli ničesar ne uči? Zakaj se veličasten razpad LDS, ki se je začel leta 2002, ne more in ne more končati? Je res treba uničiti prav vse? Ne vem…

Za konec si ne morem pomagati, da si ne bi izposodil in malce predelal enega od delčkov legendarnega Štoparskega vodnika po Galaksiji. Takole bom zapisal: In pokojni Janez Drnovšek se zdaj najbrž tako hitro suče v grobu, da je Zemlja začela krožiti po elipsi.

Over&Left.

  • Share/Bookmark