Gor in dol po straniščni školjki


In družba je (še enkrat več) orodje postala
19.09.2012, 15:59
Zapisano pod: Aktualno

Ko človek misli, da nižje res ne gre, pa te brca znova ustavi sredi koraka.

Na prvi pogled čisto nedolžna novica, umeščena v aktualno reformno-pogajalsko dogajanje. Danes smo izvedeli, da se je ustanovila Zveza sindikatov upokojencev Slovenije. Prav, berem naprej. Zveza si bo prizadevala za odpravo neupravičenih privilegijev na področju pokojnin. Aja? Prav, berem naprej. Zveza bo od ministra Vizjaka zahtevala, naj odpravi nepravilnosti, saj naj bi zakon določenim skupinam upokojencev odrekal pravico do pokojnine, zasluženo v kateri od republik nekdanje Jugoslavije. Opala. Zadeve začenjajo dobivati jasnejšo podobo.

Potem preberem še stavek, da je zveza nestrankarska, in preletim še zasedbo vodstva nove, bom uporabil priljubljeno frazo, tako imenovane sindikalne zveze. In kdo je v njem? Slavko Kmetič, za katerega povezav z SDS ni treba iskati z lupo. Ida Pančur iz seniorske sekcije SDS. Ida Medved iz mestnega odbora SDS. In Franc Kokošar, ki je svojo sindikalno pot gradil v sindikatu strojevodij.

Mar ni, ob vsem dolžnem spoštovanju, takšna očitna zloraba besede “sindikat” za dosego političnih ciljev – v tem primeru ideološko obarvanega očiščevanja pokojninske blagajne – vseeno malce preveč očitna? Nam je res že povsem vseeno, s kakšnimi prijemi si politika prisvaja tisto, kar je v svojih časih vendarle sodilo pod poglavje civilna družba? No, sicer pa mirno pogoltnemo marsikaj, od razno raznih zborov in brezplačnikov, pa bomo tudi to.

Ampak moti me nekaj drugega. Kaj je v ozadju te neznanske želje po ideoloških razprtijah, tega bolestnega dokazovanja, kdo je naš in kdo je vaš, da se nikakor ne moremo izviti iz obdobja, ki najbrž 98% Slovencev res ne pomeni ničesar. Takšni prijemi me motijo tudi in zlasti zato, ker bi lahko nujno pokojninsko reformo speljali in sprejeli tudi brez tega nepotrebnega zbadanja ter metanja polen pod noge. In nesramnega izzivanja, konec koncev.

No, ja, še en par takšnih, pa iskrena želja, da naj že enkrat pride trojni evropski veter in prevetri tole grapo, res ne bo več daleč…

  • Share/Bookmark


Sveti otroci
6.09.2012, 11:56
Zapisano pod: Aktualno

Pregreta tema zadnjih dni je jasna in v nekem vporednem pravičnem vesolju naj bi celo pripeljala do odgovora na vprašanje, kako daleč od boga je pred dobrimi štiridesetimi leti zdrsnil kardinal Rode. Pa me pravzaprav sploh ne zanima, kaj se je res dogajalo, bolj zanimivo je opazovanje vsega obstranskega in postranskega dogajanja.

Ja, prvi vtis je, da se je pri Rodetu na srhljivo krščansko učinkovit način uresničila tista znana What’s good for the goose is good for the gander. Javni linč in izgon nekdanjega nadškofa Urana je na široko odprl vrata govorjenju o tem, kar je prej desetletja ostajalo tabu in zgolj javna skrivnost. Namreč, da tudi cerkveni veljaki grešijo. Zakaj je zgodba o Uranu primezela izza cerkvenih vrat, je lahko zdajle zgolj ugibanje, ampak vrata so bila odprta. O svetih otrocih se je začelo govoriti. In spletk v ozadju je bilo očitno dovolj, da so – spet en ptičji pregovor – vrane pozabile, da drugi vrani ne kaže izkljuvati oči. Uran, v ljudskih očeh tisti škof ki “rad poje in kdaj kaj popije”, je kljub svoji dobrovoljnosti znotraj cerkve očitno dovolj močna figura, da je svojo zgodbo o otroku dobil tudi Franc Rode. In to močnejšo. Veliko, veliko močnejšo. Imena, datumi, podatki, ki najmanj privzdignejo obrv, in še marsikaj bi lahko tule rekli, pa ne bomo.

In javnost se naslaja. Ker smo narod tistih, ki so sposobni spacati krepak prometni zastoj, ker opazujemo nesrečo na drugi strani ceste, to nikogar ne preseneča. In da je Rode zelo primerna in prijetna tarča, je pa tudi jasno. Kardinal cerkve, ki pridiga preproščino in revščino in spokornost in kar še je tega, a se obenem rad vozi v razkošnih avtomobilih in je hotel po svoji vrnitvi v Slovenijo živeti kar v dvorcu, pač ni kar tako. In če Rodeta, nadškofovskega jastreba, primerjamo z Uranom in Šuštarjem, tudi hitro ugotovimo, zakaj ga splošno javno mnenje ne sprejema ravno najbolj naklonjeno.

Je pa te dni zanimivo opazovati hudo aktivacijo vsega tistega, kar piše desno od sredine. Da ni ognja brez dima, postane jasno, ko beremo besede o medijskih umorih, ja, celo Udba se je spet prikopala v mokre sanje desne sredine. Patos, da ga iščeš z lučjo. In še en retorično-intelektualni presežek sem prebral, in sicer v slogu, da javnost govori o Rodetovih grehih, ko naj bi se aktualni predsednik države onegavil z nekdanjo asistentko, smo bili pa vsi tiho. Ta je pa lepa. Konec koncev smo doslej imeli predsednike vlad, ki – no, do fotografij iz romantične Trente – niso imeli ravno popedenanega družinskega življenja, pa ni nihče kričal. In, konec koncev, zahodnjaškega kukanja med rjuhe pri nas (še) nismo vajeni. In mislim, da je tako tudi prav. Vrata do cerkvenih postelj je tokrat odprl nekdo od znotraj. In ob besedah o predsedniku države je bil še stavek, da je početje predstavnikov cerkve nekaj, kar se tiče zgolj njenih vernikov, drugih pa malo oziroma skoraj nič.

No, tule pa je treba jasno potegniti črto in reči, da kardinal Franc Rode niti najmanj ni človek, katerega morebitni mladostni prestopki naj bi se dotikali zgolj vernikov. Franc Rode je visoki predstavnik Cerkve, ustanove, ki svoje vernike že stoletja obvladuje s kombinacijo ustrahovanja in strahospoštovanja. Ustanove, ki v prvo vrsto postavlja ideale čistosti in skromnosti. Ustanove, katere uslužbenci se zavežejo bogu in odpovedo mesenosti. In ustanove, ki konec koncev s predstavljanjem svojih stališč ter zastopanjem svojih vrednot posega v življenja marsikoga drugega, ne samo vernikov. Omenil bom samo družinski zakonik, pa mislim, da mi ni potrebno pisati o ničemer drugem. In Franc Rode je človek, ki je s svojim grobim, napadalnim ter nič kaj krščansko milim podajanjem svojih stališč ob tem in podobnih primerih, pokazal, da mu za intimno dojemanje okolja, ki je drugačno od njegovega, od Boga danega, ni kaj dosti mar.

In zato mislim, da je prav, da se o nemorali tistih, ki vsiljujejo in prodajajo moralo, tistih, ki z grožnjo večne kazni pridigajo prav o morali in svojih pravilih, piše in govori. Pa zaživimo po načelih obratnega dokaznega bremena. Naj tisti, na katerega je padel madež, naredi vse, da se ta madež odstrani.

Amen?

  • Share/Bookmark