Gor in dol po straniščni školjki


Zdrs
1.03.2013, 11:13
Zapisano pod: Aktualno
Tagi: , , , , ,

Sredina tedna je prinesla najbrž enega najodmevnejših dogodkov zadnjih let. Nezaupnica je s političnega delovanja na najvišji ravni odplaknila Janeza Janšo, nedvomno še zadnjega velikega politika iz časa slovenske osamosvojitvene romantike. Nobenega dvoma ni, da Janševi politični spretnosti, strategiji in premišljenosti delovanja nobeden od zdajšnjih politikov ne seže niti do kolen. Nobenega dvoma pa tudi ni, da noben drug politik pri nas ne premore tako razdiralnega značaja in uničevalne politike, tako do vsega ne-mojega nastrojenega delovanja. In Janez Janša je s takšnim delovanjem nadaljeval tudi v tem mandatu. Da je sam in prek svojega agitpropovskega aparata napadal vse povprek, od medijev do vseh mogočih in nemogočih ustanov, je že znan vzorec. Da je poniževal politične nasprotnike, je tudi ena njegovih osnovnih značilnosti. Ampak Janezu Janši je tokrat preprogo izpod nog potegnila lastna koalicija. Zdi se, da so v manjših koalicijskih partnericah (izvzemam slepo zaslepljeno Novo Slovenijo) samo čakali na trenutek, ko so bodo lahko izvili iz tega, v kar so morali stopiti po lanski pogajalski katastrofi Zorana Jankovića. Boljše popotnice, kot je bilo poročilo KPK, si ne bi mogli želeti niti v sanjah. Tisto, kar preseneča, je dejstvo, da Janša – vsej svoji politični preračunljivosti navkljub – očitkov brez nesramnosti do vseh vpletenih ni nikoli znal pojasniti. Prijel ni niti noben od številnih spinov, s katerimi SDS vedno rada postreže. Klavrno je propadel celo strankarsko usklajevan shod na Kongresnem trgu. Koalicijski pritlikavčki so velikanu pripeljali zelo bolečo zaušnico. In to so na izredni seji v parlamentu tudi jasno povedali. Kriva ni vlada; ta je naredila marsikaj; kriva sta SDS in Janša. Jasno in večkrat so povedali prav to.

SDS, ki bolj kot na stranko spominja na versko ločino, ki zna svojega idola podpreti kar z 99-odstotno večino, se ne zna in ne zmore odlepiti od svojega osnovnega veziva, kar Janša nedvomno je. Preseneča pa nekaj drugega, in sicer dejstvo, da nihče v SDS realno ne premeri Janševih političnih uspehov. In uspeh politika se meri na volitvah, ne meri se s sovraštvom, prelitim in zlitim v okolico. Janez Janša je v svoji bogati zgodovini svojo stranko do zmage na volitvah pripeljal enkrat. Zgolj in samo enkrat. Leta 2004, ko je moral premagati usihajočo LDS z Antonom Ropom na čelu, kar – roko na srce – ni bil ravno zalogaj. Vse druge volilne epizode so bile za Janšo poraz. Ena za drugo. Ob parlamentarnih porazih je ironično pravzaprav to, da je bil neuspešen tudi na predsedniških. “Njegov” kandidat je zmagal samo enkrat. To je bil Borut Pahor, ki ga je Janša uporabil kot orožje proti Danilu Türku, zadnjemu v vrsti demoniziranih udbomafijskih predsednikov.

Janševa bilanca pod politično črto je, če gledamo dosežke, tako precej skromnejša od vtisa, ki smo ga doživljali vsa ta leta. Seveda pa pri politiku Janševega kova dokončnih ocen nikoli ne moremo dajati. Ga bo največji politični poraz doslej res potisnil na obrobje politike ali morebiti celo izven nje? Ali značaj, ki neusmiljeno spominja na tistega iz basni o škorpijonu in žabi, lahko zdaj potrpežljivo čaka na (verjetne) napake političnih nasprotnikov in se potem znova dvigne? Ali pa bo se bo morebiti v SDS vseeno našel kdo, ki se bo sprehodil po zgoraj omenjenih dosežkih in ugotovil, da Janša s svojim ravnanjem stranko vleče na poti do bridke usode, podobne tisti, ki je LDS raztreščila tako odločno, da odmeve katastrofe opazujemo še zdaj? V monoteističnem monolitu, kakršna je Slovenska demokratska stranka, je kaj takšnega sicer skoraj nemogoče pričakovati. Pa vendar. Zdrs je bil mogočen. In spodrsnilo ni le Janši, drsi tudi mnogih od tistih, ki naj bi jokali za njim.

Žal pa se zdi, da imamo ta sindrom bogaboječega odnosa do Vodje tudi na drugi strani, v največji stranki. Pozitivna Slovenija ne zna in ne zmore (ne sme?) presekati škodljive naveze s svojim ex-a-zdaj-zamrznjenim predsednikom Zoranom Jankovićem. V spominu imam še vedno prizore s kongresa PS, na kateri poslanke in poslanci te stranke niso in niso mogli iz sebe iztisniti besed “Ja, Janša bi po poročilu KPK moral odstopiti”, čeprav je vsa njihova politična bit utripala za te besede, ker bi morali s tem s prstom pokazati tudi na svojega predsednika. In tu – vsaj za zdaj – največja stranka vsaj zame na neki ravni še vedno ne deluje kot prava stranka, kot skupina ljudi, ki si upa imeti jasno in javno izražena stališča. Res je, da so na kandidatno listo te stranke pred zadnjimi volitvami vetrovi nanesli marsikaj in marsikoga, ampak leto po volitvah in nekaj dni po tem, ko so nekdanji koalicijski partnerji Janši jasno povedali, da je zanje (tudi) zaradi poročila KPK politično odmrl, bi tudi PS, če se hoče znebiti podobe amorfne, projektno zbrane skupine, morala Jankoviću reči, naj odide in se z obtožbami ter očitki spopade sam in na svojem terenu. Sence in bremena, pa tudi dvomov se sicer sveža predsednica vlade, z njo pa celotna vlada, ne bo znebila.

V državi, kjer naj bi začeli drugačno politiko, bi prvi korak pač morali najprej narediti tisti, ki so na čelu kolone. Sicer bo zdrs neizogiben. Boleč in dokončen.

  • Share/Bookmark