Gor in dol po straniščni školjki


Levičar? Ja, levičar.
18.09.2014, 23:25
Zapisano pod: Aktualno, Slovenija

Slab obet. Ministri so za rdečo vrvjo nazdravljali meter od nas in se delali, kot da nas sploh ni. In šli, ko so zaprli hodnike. Sick.

To sem sinoči napisal na tviterju. Ja, prizor je bil res popolnoma bizaren. Ministri nove vlade so po prisegi, fotografiranju in nekaj izjavah segli po kozarcih s penino ter nazdravili. Vse skupaj ne bi bilo nič nenavadnega, če se ne bi to dogajalo za debelo vrvjo in pod budnim očesom varnostnikov. In na drugi strani te vrvi kopica kamer, fotoaparatov, mikrofonov, skratka novinarjev, ki so upali, da bo kdo od šestnajsterice izbranih javnosti le namenil kakšno besedo. Ne, držeč kozarce v rokah so se dosledno izmikali tudi najdrobnejšemu stiku z očmi. Spominjali so me name, ko sem se napol v grozi in s podobnim pristopom prebijal skozi egiptovske bazarje. In potem so varnostniki stali pred vrati preddverja velike dvorane državnega zbora, da stik s šestnajsterico izbranih ni bil možen niti na hodnikih. Bolno, res, in kot tako zelo slab obet o prihodnjem sobivanju vlade in novinarjev.

Vse lepo in prav. Tisti tvit je odletel v medmrežje in hitro so se vsuli komentarji zlasti tistih, ki se z novo vlado ne najdejo na istem bregu. Dva bisera. Prvi s seveda anonimnega profila Kučan je kriv. Kar ste sejali, to žanjete. Odlično. In drugi: Je to govora o mesiji? Oh, plebejci, on je brezmadežen in z njim vsa ekipa. Pa saj ste tako želeli! Ne bom ju niti komentiral, ker tega nista vredna.

In še nekaj se je zgodilo. Na tviterju mi je takoj začelo slediti nekaj tistih, ki tega pravzaprav skoraj ne bi smeli početi. Slediti so namreč začeli novinarju, ki je na zloveščem seznamu 571. Slediti so začeli novinarju, ki ga je SDS znala vlačiti po svojih spletnih straneh, ker da je nespoštljiv in podobne reči. Skratka, sveta preproščina hipne navdušenosti je naredila svoje. In prav to, kar se je zgodilo ob prisegi nove vlade, me je pripeljalo v razmišljanje o levih in desnih pri nas.

Prvič sem se z desničarskim, kot zid trdim pristopom srečal, ko sem leta 1992 začel pisati za kroniko na časopisu Slovenec. Imel sem 22 let in v tistih letih mi za politiko ni bilo popolnoma nič mar. Opazil pa sem nekaj drugega. Milana Kučana kot predsednika države na naslovnici Slovenca ni bilo. Ne glede na to, s kom se je v letih postavljanja Slovenije srečeval, ne glede na to, kaj je rekel, sporočil in storil, prostora na prvih straneh članek o tem ni našel. Usodna ljubezen Janša-Kučan je res… Usodna.

Prej sem omenil tudi zloglasno peticijo 571. Ja, tudi jaz sem se podpisal pod protest zaradi odnosa Janševe vlade do novinarjev. In mislim, da lahko tudi enkrat jasno povem, zakaj. Ko je na oblast prikorakala Janševa vlada, je pod plašč kadrovanja “naših” seveda padel tudi nacionalni radio, ker zakon o RTV takšne reči pač dopušča. In dobili smo direktorja radia ter urednika informativnega programa, ki sta skušala poskrbeti tudi za “čistost” razmišljanja in dela na radiu. Zanimivo, ampak vodja uredništva notranje politike sem postal prav pod Janševo vlado. Zakaj, mi ni bilo povsem čisto jasno, saj se s šefoma, ko gre za pogled na politiko, nisem ujemal. Morda je bila to elegantna rešitev, da sem bil tiho. Kakšen dan po tem, ko sem postal urednik, je namreč k meni prišel moj nadrejeni in suho sporočil: “Komentar ni radijska novinarska forma. Komentarjev ne bo več.” Pika. In ni jih bilo. In kot urednik notranje politike brez komentarjev nisem mogel povedati kaj dosti. In drugi lep vzrok za to, da sem podpisal tisto peticijo. Moj šef me je – kot že ničkolikokrat prej – poklical k sebi in dejal: “Urednik si. U-re-di redakcijo. V njej so aktivisti.” In kdo so bili po njegovem aktivisti? Tisti, ki so razmišljali, dvomili in to tudi upali povedati. Ja, zaradi takšnih in podobnih prijemov, ki jih ne prej ne potem nisem bil deležen, bi to peticijo znova podpisal kadarkoli.

In to je samo nekaj primerov, ki pri nas – v mojih očeh – rišejo neznansko ostro ločnico, ko gre za odnos desnih in levih do tistih, ki jih imajo za svoje. Levi – novinarji, intelektualci, analitiki, javne osebe, kdorkoli – si dovoljujejo, jemljejo in pogosto tudi uporabijo pravico do kritike “svojih”. Upajo in hočejo izraziti dvom, upajo tudi ostro oceniti, celo obsoditi poteze, ki se jim ne zdijo pravilne. Upajo se tudi soočiti z dejstvom, da je nekdo od tistih, ki sodi v njihovo svetovnonazorsko polje, storil nekaj narobe. Pa druga stran? Desna, zlasti tista, ki zadnje čase utripa v ritmu ResnJJice? Ne pozna dvoma. Ne pozna premisleka. Ne pozna distance. Ne pozna kritike. In ne priznava tistih, ki skrenejo z ene, edine prave, njim dane in podeljene poti. In tudi tu lahko spet pišem s svojem delu na radiu. V zadnjih letih sem napisal veliko kritičnih, ciničnih, celo sarkastičnih, skratka nič kaj prijaznih komentarjev o ljudeh in dogajanju na politični levici. Pripomb, pritiskov, groženj, opozarjanja, nerganja ni bilo.

Sem torej levičar? Ja, sem. In s tem nimam nobenih težav. Ne govorim o levičarstvu kot o strankarski pripadnosti. Govorim o življenju brez malikov in čaščenja, tudi zaukazanega. Govorim o odnosu do drugih ljudi. Govorim o tem, da dajem vso svobodo ljudem, ki ne skušajo posegati v mojo. Govorim o spoštovanju. In prijaznosti. Govorim o strpnem, odprtem pogledu na svet.

In v tem svetu ni in ne more biti prostora za ljudi, verovanje, politiko, prepričanje in obsedenost, ki jih poosebljajo raznorazni primci, hojsi, pavlini, glavani, vasleti in kar je še takšnega.

Torej… Levičar? Ja, levičar. Get over it.

  • Share/Bookmark



6 komentarjev
Komentiraj

“Govorim o življenju brez malikov in čaščenja, tudi zaukazanega. Govorim o odnosu do drugih ljudi. Govorim o tem, da dajem vso svobodo ljudem, ki ne skušajo posegati v mojo. Govorim o spoštovanju. In prijaznosti. Govorim o strpnem, odprtem pogledu na svet.”
Oprosti, ampak tegale ne najdeš kaj dosti ne pri levih, ne pri desnih. Kar si napisal, je liberalizem.
K na koncu naštetim bi tako zlahka dodal še kakšno Violeto Tomič, Janeza Stanovnika, Lukšiča…

avtor: France 19.09.2014 @ 08:21

Tomaž Celestina

France, saj sem ti že na tviterju zapisal. Skrajneži so povsod. Govorim o splošnoi nastavi tega, kar nekdo dovoli drugemu. In kot sem tudi napisal v tem tekstu: zakaj se na včasih tudi strupene komentarje in oddaje o “levih” vladah omenjeni niso odzivali, ko je bilo govora o desnih, pa se je takoj, ampak res takoj vsulo po mejlih, telefonih, pošti? Zakaj nekdo dovoli kritiko, drugi pa je ne prenese? Tu vlečem ločnico med enim in drugim polom.

avtor: Tomaž Celestina 19.09.2014 @ 08:47

tudi jaz sem levičar, čeprav na uradni levici trenutno nimam česa občudovati, vem pa da nisem konsevativna, da ne maram cerkvene hipokracije in da mi tak kapitalizem ni všeč. Zase sem vedno mislila, da bi se morda lahko opredelila kot nova humaniskta, ampak to še vedno ni desno, čeprav je zanimivo, da nekateri ekonomski prijemi, ki bi lahko bili učinkoviti niso konservativni so pa opredeljeni kot desni – mislim, da imamo lepo zmedo glede tega kaj je levo in desno, kar se idej tiče, pri nas postavlja mejo samo Janša in ljudi sploh ne briga za kaj naj bi se v resnici zavzemali. O tem, mislim, je pisal tudi Mazzini, še kar objektivno.

avtor: Nevenka 20.09.2014 @ 04:52

Tomaž Celestina

Ja. te popolnoma razumem, jaz sem se tukaj opredeljeval na točki, ko nekomu “dovoliš” kritiko političnega delovanja ali pa pač ne, in je to “greh”. Tudi tukaj je razlika velika. Da je med strankarsko ponudbo levo od sredine ena sama žalost, pa je žal res.

avtor: Tomaž Celestina 20.09.2014 @ 10:45

Super blog, sploh zadnja dva odstavka. Tud zato, ker omeniš prave “paciente”.

avtor: J.B.Angryfarmer 20.09.2014 @ 10:52

Tomaž Celestina

Ja, Jure, tam se skriva prava simptomatika številnih težav pri nas.

avtor: Tomaž Celestina 20.09.2014 @ 11:10



Komentiraj
Prelomi vrstic in odstavkov so samodejni, e-poštni naslov ni nikoli prikazan, dovoljen je HTML: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

(obvezno)

(obvezno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !